Tolmačenje

Tolmačenje naj bi bilo staro vsaj toliko, kot je star sam jezik. Najstarejši ohranjeni vir, v katerem je sodni tolmač omenjen, je Prva Mojzesova knjiga Geneza 42,23, kjer piše: »Niso pa vedeli, da Jožef razume, ker je z njimi govoril po tolmaču.« Tudi v času kralja Hamurabija, ki je najbolj znan po Hamurabijevem zakoniku, so nastajale t. i. prevajalske pisarne, v katerih so »prevedli« uradne predpise v jezike imperija.

Tolmačenje se navadno nanaša na prevajanje vsebine iz izvirnika v ciljni jezik v ustni obliki, medtem ko je prevajanje razumljeno kot prenos vsebine v pisni obliki. Pa vendar za sodno overjene prevode potrebujemo sodne tolmače. Zakaj? Čeprav imajo v nazivu besedo tolmač, sodni tolmači prevajajo v ciljni jezik tako v ustni kot pisni obliki.

Poklic tolmača je hkrati eden od najstarejših in eden od najmlajših poklicev na svetu. Po eni strani začetki tolmačenja segajo v čase, ko so se plemena začela sporazumevati in dogovarjati med seboj z izmenjavo dobrin, po drugi strani, pa se je tolmačenje kot poklic, ki ga poznamo danes, začelo šele proti koncu 19. in na začetku 20. stoletja.

Sodni tolmač je izjemno cenjen in iskan poklic, ki si ga izberejo samo najboljši, najbolj zavzeti in najbolj spretni ljubitelji tujih jezikov. Sodni tolmač mora biti namreč sposoben v zelo kratkem času prevesti en jezik v drugega, saj običajno jezik tolmači sproti, v živo. Se sliši zahtevno? Ja, zelo je zahtevno.

Si morda sodno tolmačenje predstavljate kot prevajanje v polni sodni dvorani, ker ste to videli v nekem filmu? To je le ena od nalog, ki jih opravlja sodni tolmač – strokovno usposobljen prevajalec z opravljenim izpitom na Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije. Zahteven izpit zajema znanje jezika, pa tudi poznavanje stroke, saj se od sodnega tolmača pričakuje visoka raven strokovnega znanja.

Simultano tolmačenje je vsekakor naloga, ki jo je potrebno zaupati profesionalnemu tolmaču z ustreznimi izkušnjami. Simultano tolmačenje običajno poteka tako, da tolmač posluša govorca ter le z nekaj sekundnim zamikom tolmači njegove besede, največkrat iz tujega v materni jezik. Gre za zahtevno obliko prevajanja, ki zahteva odlično strokovno podkovanost, dobro koncentracijo in bogate izkušnje, saj se mora prevajalec zelo hitro znajti in ne sme izgubiti rdeče niti.

Mnogi ljudje še vedno zamenjujejo tolmačenje in prevajanje. Sicer je res, da sta si oba pojma precej sorodna, nikakor pa nista enaka. O prevajanju najbrž ni treba zgubljati preveč besed – kaj pa torej označuje beseda tolmačenje?

Marsikatero podjetje potrebuje ob obisku poslovnih partnerjev iz tujine ali drugih dogodkih, ki vključujejo jezikovno raznolike ljudi, prevajalca, ki bo poskrbel za lažje govorno sporazumevanje. Takšnemu prevajanju običajno zadosti tolmačenje, za katerega poskrbi tolmač, včasih pa je potrebno tudi simultano prevajanje. V čem je razlika?

Tolmačenje je posebna podvrsta prevajanja, ki poteka le ustno in običajno v precej hitrejšem tempu kot običajno pisno prevajanje iz enega v drug jezik. V osnovi poznamo štiri različne vrste ustnega prevajanja, in sicer simultano, konsekutivno, šepetano in znakovno. Kako pa se te osnovne vrste v bistvu razlikujejo med seboj?

Sodno tolmačenje zahteva posebej potrjene tolmače s strani Ministrstva za pravosodje in javno upravo Republike Slovenije. Pred pridobitvijo naziva morajo opraviti različne preizkuse, s čimer preverijo tolmačevo znanje jezika, strokovnega področja, na katerem bo deloval, in pisne usposobljenosti na področju poznavanja drugačne pisave, v kolikor ima jezik, v katerega želi tolmačiti, pisavo druge vrste.

Sodni tolmač ne tolmači le na sodnih obravnavah